V cenilski stroki so poznani različni standardi vrednosti nepremičnine, npr. tržna vrednost, prodajna vrednost, likvidacijska vrednost, nadomestna vrednost, vrednost v uporabi ...., in so osnovno izhodišče za pravilno oceno vrednosti.

V kolikor navežete stik ali pokličete našo nepremičninsko agencijo, Vam bo nepremičninski posrednik z veljavno licenco MOP, ki se ukvarja izključno z nakupi in prodajo vseh vrst nepremičnin, na osnovi pregleda pravnega stanja nepremičnine, ogleda nepremičnine, izmere, lege in drugega ter na podlagi svojih izkušenj na trgu nepremičnin ter spremljanju trga, povpraševanja in ponudbe, skušal čim bolj realno in točno oceniti prodajno vrednost vaše nepremičnine. Naročite lahko sledeče cenitve vseh nepremičnin:
- cenitev za informativne, prodajne in druge namene (nepremičninski posrednik),
- sodno cenitev za davčne in sodne namene  (zapriseženi sodni cenilec),
- uradno cenitev za računovodske in drge namene (cenilec SIR).
V veliki večini primerov bo lastnika nepremičnine zanimala menjalna vrednost, to je vrednost nepremičnine, katero nepremičnina doseže na prostem trgu v primeru poštene prodaje, ne sme pa pozabiti tudi na morebitni drugačen namen in iz tega izhajajoče drugačne vrednosti nepremičnine.


Želel  bi poudariti pomen sodelovanja med cenilcem in posrednikom z nepremičninami oz. nepremičninskim agentom. Cenilec je strokovno usposobljen za ocenjevanje nepremičnin. Poznati mora pristope, metodologije in metode za ocenjevanje nepremičnin. Šibak pa je v poznavanju trga nepremičnin in v pridobivanju informacij s tega trga. Vrednotenje nepremičnin je v glavnem subjektivna kategorija. Kakršnokoli vrednotenje, ki je pravno regulirano, je v osnovi prisilno vrednotenje. Izhajajoč iz te teze, sta v strokovni javnosti poznana in uveljavljena dva sistema vrednotenja nepremičnin. 

Država za svoje potrebe je in bo predpisala svoje načine ocenjevanja nepremičnin (denacionalizacija, davčni postopki, najemnine itd.), gre za tako imenovane administrativne metode ocenjevanja, kjer zakon ali ustrezen drugi akt določa, kateri faktorji vplivajo na vrednost nepremičnine, ne glede na dogajanje na trgu nepremičnin, in predpisuje metodo izračuna vrednosti nepremičnine. Administrativno vrednotenje je v osnovi pravna kategorija. Drugi je tako imenovani svobodni (tržni) sistem vrednotenja nepremičnin. Tu pa šele na podlagi analize trga nepremičnin ugotavljamo, kateri faktorji in v kolikšni meri vplivajo na vrednost nepremičnin. Metode praviloma niso predpisane, vzpostavljeni so standardi kot strokovno poenotenje delovanja.

Tržno vrednotenje je v osnovi ekonomska in ne pravna kategorija. Sistem izračuna tržne vrednosti nepremičnin temelji na treh osnovnih pristopih s svojimi metodami za določanje vrednosti nepremičnin, in sicer:
   1.   Na stroškovnem pristopu z različnimi metodami ugotavljamo višino stroškov, ki so potrebni za gradnjo popolnoma enake (reprodukcijska vrednost) ali podobne nepremičnine (nadomestitvena vrednost) z upoštevanjem treh oblik zastarevanja oz. poslabšanja, fizičnega poslabšanja in funkcionalnega ter ekonomskega zastarevanja.
    2.   Na dohodkovnem pristopu, kjer z različnimi metodami ugotavljamo višino prihodkov in odhodkov, povezanih s poslovanjem nepremičnine ter na podlagi teh podatkov ugotavljamo sedanjo vrednost prihodnjih denarnih tokov.
   3.   Na primerjalnem pristopu, kjer z različnimi metodami 'analiziramo izvršene transakcije' oziroma kritično obravnavamo konkretne podatke s trga

Izmere so ključnega pomena pri določanju položaja in obsega neke nepremičnine v prostoru. Vse nepremičnine niso le zapisane v zemljiško knjigo, temveč so tudi vrisane v kataster (zemljiški kataster, kataster stavb). V katastru je mogoče videti, kakšen sta oblika in položaj neke nepremičnine v naravi. Vse izmere izvajajo geodeti oz. geodetska podjetja. Za informativne in neformalne namene, izmere v stanovanjskih prostorih, hišah in poslovnih zgradbah opravi tudi strokovne osebe nepremičninske agencije.

Površino nepremičnine merimo v kvadratnih metrih. Za pravilno izmero je zadolžena in odgovorna Geodetska uprava RS. Podatki o velikosti posameznih zemljiških parcel so javni in dostopni vsem uporabnikom. Pri tem velja pravilo, da vedno obravnavamo horizontalno projekcijo terenske konfiguracije. V primeru, da gre za površino stanovanja, kadar gre za objekt, pa je v pogodbi običajno zapisana koristna površina stanovanja. Zato ob izmeri stanovanja ugotovimo, da kvadratura, napisana v nakupni pogodbi, ni skladnas kvadraturo, ki smo jo izmerili sami.

Zakaj gre?
Gre za to, da je površina stanovanja odvisna od namena, za katerega jo potrebujemo. Razlikujemo dejansko ali skupno površino. Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (UL RS št. 45/00) govori o podni površini. To je tista površina, ki jo dejansko izmerimo in izračunamo kot zmnožek širine in dolžine posameznega prostora. Zaradi prodajnih postopkov in projektiranja pa se po standardu JUS izračunava koristna površina, ki določene površine stanovanja reducira s faktorji (npr. balkon 0,25). Podobne faktorje, ki pa niso predpisani, uporabljajo tudi cenilci nepremičnin. Predlog novega slovenskega standarda uveljavlja nove, bolj precizne termine uporabna površina, ki jo deli na primarno in sekundarno, uvaja pa še definicije tehnična površina, komunikacijska površina, neto tlorisna površina itd.

Poglejmo si primer:
kupili in plačali smo dvosobno stanovanjev velikosti 57 m2. To je koristna površina, ki sestoji iz dveh sob po 18 m2, kuhinje 12 m2, kopalnice 4m2, hodnika 4m2 in balkona 1m2 (4x0,25). Stanovanju pripada še boks v kleti v velikosti 2 m2 (4x0,5). Ko smo to stanovanje izmerili sami, smo ugotovili, da meri balkon dejansko 4 m2, prav toliko pa tudi boks v kleti. To je tudi dejanska površina posameznih prostorov, ki bo vknjižena v zemljiško knjigo. Cenilec je ob ogledu ugotovil, da je balkon vogalni. Zato je površino balkona reduciral s faktorjem 0,50 in določil cenilno površino na 58 m2. Če želimo biti natančni, pa bomo rekli, da je uporabna površina stanovanja 56 m2 z balkonom 4 m2 in kletnim prostorom 4 m2; skupna stanovanjska površina je torej 64 m2. Bistvo je v tem, da se dejanska površina običajno razlikuje od površine, ki jo plačamo, saj izhajamo iz načela, da posamezni prostori po vrednosti med seboj niso enaki.